Zavrnjeni - Owen Jones

Скачать книгу

z razdalje in ga nato približala svojemu nosu. “Enako! Povohaj to!” Pomolila ga je Din, da ga povoha, vendar Din ni bila pretirano voljna vohati očetov urin. “Daj, no, ne bo te ugriznil!” je rekla Da. Din se je lotila tega, kar ji je bilo ponujeno.

      “Ne, povohaj, samo mahovinast vonj”.

      “Natanko! Moški urin smrdi kot mačji urin, če ga hraniš zavitega, vendar urin tvojega očeta ne. Torej tukaj ni nobenega mesa v njem, zaradi česar bi zgnil. Torej, je kri tvojega očeta ravno tako voda.

      “Ne moreš dolgo živeti z vodo namesto krvi, kajne? Zdi se razumno, mar ne? Kri raznaša vse dobro po telesu, vendar je tvoj oče nima, zato je ves čas tako slaboten!

      “Pojdi domov sedaj, poizvedi, če sva prepozni in če je še zmeraj z nami, se vrni, da me posedeš na tisti tvoj skuter. Pojdi sedaj in pohiti!”

      Din je precej pohitela čez vrata in stekla nazaj domov.

      Medtem, ko je Din preverjala, kako je z očetom, se je Da pripravljala na odhod, saj je v srcu vedela, da njen Heng še ni mrtev, vsaj ne popolnoma. Izbrala je nakaj zelišč in jih pospravila v torbo, splahnila obraz z vodo in zvezala lase z naglavno ruto zaradi vetra, kateremu bo izpostavljena med vožnjo z motociklom. Potem je šla ven čakat nečakinjo.

      Din je prispela nekaj minut kasneje v oblaku prahu.

      “Hitro, tetka, mati pravi, naj hitro prideš, ker umira.”

      Da je namestila stranski sedež skuterja kot se je spodobilo za damo in odpravili sta se umikajoč se Dininim dolgim lasem, ki so boleče bičali njen zguban star obraz. Takoj ko sta prispeli, je Da skočila dol precej spretno za nekoga njenih let in se napotila v hišo.

      “Hvala ti, ker si prišla tako hitro, tetka Da, v spalnici je.”

      “Da, predvidevala sem, da bo v postelji in ne z njegovimi ljubimi kozami!” Dvignila je komarnik in sedla na lesena tla poleg njegove glave. Najprej je pogledala njegovo kožo, potem njegove lase in nazadnje je odprla njegove oči in pokukala vanje.

      “Mmm, vidim… pokažite mi njegova stopala!” Wan je pohitela odkriti moževa stopala, nakar se je Da nagnila nadnje, da bi jih stisnila in si jih pobliže ogledala.

      “Mmm, nikoli prej še nisem videla tako resnega primera pomanjkanja mesa v krvi kot je ta. Mi dovoliš, da naročim tvojim otrokom, kaj naj počnejo nekaj časa? Dobro, kmalu se vrnem, podpri moževo glavo z nekaj vzglavniki, poslala bom Din, naj ti pomaga, medtem ka bo Den zunaj pomagal meni.”

      “Da, tetka, seveda. Karkoli je potrebno, da bi pomagali mojemu dragemu Hengu.”

      “Prav, poglejmo, kaj lahko storimo, bomo?” s temi besedami je vstala in se spustila do tal. “Din, pojdi pomagat svoji materi, Den, pridi z menoj, vsi moramo ukrepati hitro in natančno.”

      Din se je hitro odzvala in Den je vprašal, kako lahko pomaga.

      “Pojdi in prinesi mi najmočnejšega petelina, ki ga imate! Hitro, fant!”

      Ko se je vrnil s ptico pod roko, mu jo je Da vzela. “Sedaj priveži najmočnejšega kozla za kol tako tesno, da se ne more premakniti niti za centimeter – sede ali stoje, vseeno mi je.”

      Medtem ko je Dan odhitel, je Da sedla na rob mize, prerezala petelinov vrat in izcedila kri v skledo, odvrgla njegovo brezživljenjsko telo v košaro za zelenjavo na mizi in odhitela po stopnicah.

      “Din,” je rekla ob prihodu, “imaš kaj kozjega mleka, ali kateregakoli mleka v hladilniku? Če ne, vzemi vrč in prinesi nekaj svežega, prosim, dekle.”

      Ni ji bilo treba reči, naj pohiti, ni je bilo več.

      “Prav, Wan, je buden?”

      “Pravzaprav ne, tetka, pol-pol.”

      “Prav, zatisni mu nos, jaz pa mu bom zlila to kri v grlo.” Stisnila je njihovo zaprto čeljust s palcem in sredincem, da bi jo odprla, mu nagnila glavo nazaj in zlila nekaj požirkov petelinje krvi v grlo. Da je na osnovi Hengovega pokašljevanja podobnega tistemu avtomobila na bencin, ko vanj vlijete dizel, ocenila, da je nekje pol steklo po pravi poti.

      Heng je rahlo odprl oči.

      “Kaj mi vidve stari čarovnici počneta?” je zašepetal, “To je bilo grozno!”

      “Ah, tako sem tudi mislila,” je rekla Da, zlila noter še malo, “prebogato, moral se bo privaditi.”

      Ko je Din prispela, je rekla, “Sveže mleko, še zmeraj toplo od Flower, naše najboljše koze.”

      Da ga je vzela, zmešala 50-50 s preostalo krvjo in zlila po Hengovem grlu kakor prej z enakim izidom, le z manj odpora.

      “Poglej to!” je vzkliknila, “že postaja močnejši! Heng se poskuša boriti proti nam, upira se. Mogoče še ni popolnima izgubljen!

      “Prav! Wan, nadaljuj z mlekom, vendar shrani polovico preostalega. Vrnem se čez nekaj minut.”

      Šla je dol in poklicala Dena.

      “Je tista koza že pripravljena?”

      “Da, tetka, tukaj je.”

      “Dobro, pridi z menoj.”

      Da je naredila majhen rez na vratu koze s pisarniškim nožem, ostrim kot britev, in iztočila nekaj sto mililitrov.

      “Vidiš, kako sem to storila, fant? Poskusi si zapomniti, ker mislim, da boš ti to moral početi vsak dan od zdaj naprej.”

      Šla sta gor, kjer sta na svoje presenečenje zagledala Henga, kako se pogovarja s svojo ženo in hčerko podobno kot bolniški pacient po splošni anesteziji – zmedeno, šibko in oklevajoče, vendar povezano.

      Da je zmešala kozjo kri pol-pol s preostalim mlekom, vendar mu je najprej dala priboljšek.

      “Oh, tetka, to je ogabno! Oh, dragi…”

      “Poskusi tole potem,” je rekla in mu vročila kozarec roze tekočine.

      “Da… to je kar lepo… Kaj je to? Že zdaj čutim, kako mi pomaga.”

      Heng je nestrpno popil.

      “To je, hja, mlečni napitek z zelišči… Dobro, kajne?”

      “Da, tetka, zelo dobro… zelo osvežujoče. Ga je še kaj?”

      Wan je pogledala staro zdravilko, ki je prikimala. Wan je nalila še en kozarec in pomagala soprogu popiti.

      “Oh, vesela sem, Heng,” je rekla Da, “Menim, da smo s tem mlečnim napitkom našli rešitev za tvoje tegobe, čeprav sem prepričana, da lahko to še malce dodelamo. Morda bi lahko našli druge sestavine, s katerimi bi vsake toliko spremenili okus, tako da ne postane dolgočasno, veš.”

      “Da, tetka, vedel sem, da se boš potrudila zame.”

      “Karkoli za mojo družino, v zadovoljstvo mi je, da sem lahko pomagala,” je odgovorila in mu namenila pristen, čeprav redek, topel nasmeh.

      Zmešala je preostanek krvi in mela z nekaj zelišči v približno pol litra mlečnega napitka in nato dejala:

      “Heng, mislim, da bi zdaj moraj počivati. Poglej, tukaj je več mlečnega napitka za pozneje in tvoji družini bom pokazala, kako ga pripravi spodaj, prav? Ti si odpočij. Pokliči me, če me boš potreboval. Adijo za zdaj in okrevaj kmalu.”

      Ko so se vsi udobno posedli za veliko vrtno mizo in je Wan prinesla osvežilno pijačo iz svežega sadja in hladne vode, je Da prevzela nadzor nad družinskim sestankom.

      “Kot sem že povedala, nisem še nikoli videla tako ekstremen primer kot je ta, vendar kaže, da so me moje izkušnje in duhovni vodniki pripeljali do tega, da predpišem pravilno rešitev.”

      “Vendar smo, doslej, uporabili zgolj tisto, čemur pravimo ‘prva pomoč’. Priznajmo si, Hengu smo dali kri živali, ki se ne prehranjujejo enako kot ljudje, tako da še zmeraj potrebuje določene vitalne

Скачать книгу