LITMIR.BIZ

Скачать книгу

izkušnjami – vsemi… ? No, nihče ni vedel, koliko je dejansko stara, niti ona sama, ampak verjetno jih je štela vsaj devetdeset.

      Gospod Lee je s temi mislimi prispel do svojega dvorišča. Želel se je pogovoriti o tej zadevi s svojo ženo. Čeprav je zunanjemu svetu delovalo, da je on glava družine, kot v vsaki drugi družini, je bila to zgolj predstava, saj je v resničnosti vsako odločitev sprejela celotna družina ali vsaj vsi odrasli.

      To bo pomemben dan, saj Leeji še nikoli prej niso imeli ‘krize’ in njunima otrokoma, ki pravzaprav nista več bila otroka, bi moralo biti dovoljeno, da imata ravno tako besedo. Ustvarili bodo zgodovino in gospod Lee se je tega dobro zavedal.

      “Mud!” je zaklical ljubkovalno ime svoje žene, ki ga je imela odkar njun prvorojenec ni mogel izgovoriti ‘mati’. “Mud, si tam?”

      “Da, zadaj sem.”

      Lee je počakal nekaj trenutkov, da pride iz stranišča, vendar je bilo znotraj vroče in zadušno, zato je šel ven, na dvorišče, in sedel za njihovo veliko družinsko mizo, pokrito s travnato streho, ker je celotna družina obedovala in po navadi posedala, če so imeli kaj prostega časa.

      Pravo ime gospe Lee je bilo Wan, čeprav jo je njen soprog ljubkovalno klical Mud, ker jo je tako klical njun najstarejši otrok, ko še ni mogel izgovoriti ‘mati’. Ime se je držalo gospe Lee, vendar ne tudi katerega od otrok. Prišla je iz vasi Baan Noi, enako kot sam gospod Lee. Njena družina ni poznala drugega, za razliko od družine gospoda Leeja, ki je prišla iz Kitajske pred dvema generacijama, čeprav domače mesto ravno tako ni bilo daleč.

      Bila je precej tipična ženska s tega območja. V njenih časih je veljala za precej lepo dekle, vendar dekleta takrat niso imela veliko možnosti niti se jih je spodbujalo, naj bodo ambiciozne. Ne gre reči, da se je kaj dosti spremenilo, ko je šlo za njeno hči celo dvajset let kasneje. Gospe Lee je bilo zadostovalo poiskati moža po koncu šolanja, tako da, ko jo je Heng Lee vprašal za roko in njenim staršem pokazal denar za doto, ki ga je imel na banki, je menila, da je ravno tako dober ulov kot katerikoli drugi lokalni fant, ki bi ga utegnila dobiti. Niti ni imela kakršnihkoli želja, da bi odšla od svojih prijateljev in sorodnikov razširjat obzorja v veliko mesto.

      Uspela je celo ljubiti Henga Leeja na svojstven način, čeprav strasti v njenem kratkem ljubezenskem življenju že dolgo ni bilo več in je bila bolj poslovni partner kot soproga v družinskem podjetju, posvečenem njunemu vzajemnemu preživljanju.

      Wan ni nikoli iskala ljubimca, čeprav je dobivala ponudbe tako pred kot po poroki. Takrat je bila ogorčena, vendar se zdaj teh trenutkov spominja z določeno mero nežnosti. Lee je bil njen prvi in edini in sedaj bo zagotovo tudi zadnji, vendar vpričo tega ni imela nobenih obžalovanj.

      Njene edine sanje so bile videti in skrbeti za vnuke, ki jih bodo njeni otroci zagotovo želeli v polnosti časa, čeprav sama ni želela, da oni, posebej njena hči, hitijo v zakon, kot je to storila ona. Vedela je, da bodo njeni otroci imeli otroke, kot je dva plus dva štiri, če bodo le lahko, saj je to bil edini način, da si zagotovijo nekaj finančne varnosti v starejši dobi in imajo možnost razvoja družinskega statusa.

      Gospe Lee je bilo mar za družino, status in čast, ni pa želela več materialnih stvari, kot jih je že imela. Naučila se je shajati brez le-teh že tako dolgo časa nazaj, da ji več ni bilo mar zanje.

      Imela je že mobilni telefon in televizijo, vendar so signali bili blago rečeno ubogi in glede tega ni mogla storiti ničesar, razen da čaka, da vlada nadgradi lokalne oddajnike, kar se bo nekega dne zagotovo zgodilo, če ne kmalu. Ni želela avtomobila, ker ni želela nikamor, poleg tega ceste tako ali tako niso bile kaj prida.

      Kakorkoli, ni šlo zgolj za to, ljudje njenih let in položaja so tako dolgo menili, da je avtomobil toliko izven njihovega dosega, da so ga prenehali želeti že pred desetletji. Z drugimi besedami, bila je zadovoljna s kolesom in starim motociklom, ki sta oblikovala družinski vozni park.

      Gospa Lee ravno tako ni več hrepenela po zlatu in lepih oblačilih, saj je resničnost vzgajanja dveh otrok s plačo kmeta tudi to izbila iz nje pred veliko leti. Kljub vsemu temu je bila gospa Lee srečna ženska, ki je imela rada svojo družino in ki je resignirala nad ostajanjem takšna, kot je bila in kjer je bila, dokler je Buda nekega dne ne pokliče nazaj domov.

      Gospod Lee je opazoval svojo soprogo, kako hodi proti njemu, nekaj je nameščala pod sarongom, vendar z zunanje strani – nekaj se ni stalo kot bi moralo, je predvideval, vendar ni nikoli vprašal. Sedla je na rob mize in zavihtela noge navzgor, da bi sedla kot morska deklica na danskem kamnu.

      “No, dobro, kaj je imela tista stara čarovnica za povedati?”

      “Oh, daj no, Mud, saj ni tako slaba! Prav, vidve se nikoli sta ujeli, ampak tako pač gre včasih, mar ne? Ona nikoli ne govori grdo o tebi, pred pičle pol ure je spraševala o tvojem zdravju… in otrokoma.”

      “Tudi ti si lahko takšen cepec včasih, Heng. Lepo se pogovarja z menoj in o meni, ko so okrog ljudje, ki poslušajo, vendar vsakič, ko sva sami, me obravnava kot smet in zmeraj je to počela. Sovraži me, vendar je preveč zahrbtna, da bi dovolila, da to vidiš, ker ve, da bi se postavil na mojo stran, ne njeno. Vi, moški, mislite, da ste popili vso pamet tega sveta, vendar ne vidite, kaj se dogaja pred vašim lastnim nosom.”

      “Čez leta me je obtožila za vse mogoče reči in velikokrat tudi… denimo, da ne vzdržujem čistoče doma, ne umivam otrok in enkrat je celo rekla, da moja hrana smrdi, kot da sem uporabila kozje iztrebke za aromatiziranje!”

      “Bah, ne veš niti pol tega, ampak mi tudi ne verjameš, mar ne, svoji lastni ženi? Ja, ti se kar smej, ampak meni ni bilo pretirano smešno teh zadnjih trideset let, naj ti povem. Kakorkoli, kaj je imela za povedati?”

      “Nič, pravzaprav je šlo le za kontrolni pregled, tako da je šlo za isto staro rutino. Saj veš, lulanje na mah, pljuvanje na kamen in potem puščanje, da te poškropi z alkoholom iz tistih zobatih starih ust. Kar stresem se, ko pomislim na to. Rekla je, da me bo jutri obvestila, ko mi bo lahko sporočila rezultate.”

      “Kje sta otroka? Ali naj ne bi bila tukaj in sodelovala v tej družinski razpravi?”

      “Mislim, da ne, pravzaprav ne. Navsezadnje še ničesar ne vemo, kajne? Ali imaš morda kakšne zamisli?”

      “Ne, pravzaprav ne. Razmišljal sem, da bi si privoščil masažo tiste Kitajke… to bi utegnilo pomagati, če jo prosim, naj mi prizanese. Svojih veščin se je naučila na severu Tajske in zna biti malce groba, kajne… tako pravijo. Saj veš, še posebej, ker je moja notranjost takšna, kot je. Morebiti bi pa koristilo nežno drgnjenje… Kaj meniš, draga moja?”

      “Ja, vem, kaj misliš z nežnim drgnjenjem. Če je temu tako, zakaj ne prosiš svojega strica, naj to stori? Čemu izbrati mlado žensko?”

      “Veš, zakaj ne maram moških rok na sebi, to sem že prej pojasnil, ampak v redu, če te to vznemirja, ne bom šel na masažo.”

      “Poglej, ne pravim, da ne smeš iti! Nebesa, tako ali tako te ne bi mogla ustaviti, če bi želel iti! Vendar, kot praviš, pravijo, da je nekoliko groba in lahko naredi več škode kot koristi. Mislim, da bi bilo pametneje, da ne greš, dokler ne slišimo tvoje tetke, to je vse.”

      “Da, v redu, verjetno imaš prav. Nisi rekla, kje sta otroka.”

      “Pravzaprav nisem prepričana, mislila sem, da bosta do zdaj nazaj… Skupaj sta šla pogledat nekaj v zvezi z neko rojstnodnevno zabavo ali nekaj takšnega čez konec tedna.”

      Leeja sta imela dva otroka, vsakega po enega, in štela sta se za srečneža zaradi tega, saj sta deset let poskušala dobiti otroke, preden je bil njun fant spočet. Zdaj sta imela dvajset in šestnajst, tako da sta gospod in gospa Lee že zdavnaj izgubila upanje za kaj več.

      Prav tako sta zdavnaj nehala poskušati.

      Kakorkoli, bila sta pridna, spoštljiva in poslušna otroka in njuna starša sta bila ponosna, ali vsaj, bila sta ponosna na to, kar sta vedela o njiju, saj sta bila kot katerakoli druga spodobna otroka: 90-odstotno

Скачать книгу