LITMIR.BIZ

Скачать книгу

skoraj dve leti sta minili, odkar je zaključil šolanje. Kot njegova sestra je tudi on imel srečno otroštvo, vendar je začel uvidevati dejstvo, da je njegov oče zanj načrtoval zelo težko življenje, ne gre reči, da tako ali tako ni delal celo življenje, tako prej kot po zaključku šolanja. Vendar se je našel čas za nogomet in namizni tenis in za dekleta na šolskih plesih.

      Vsega tega je bilo zdaj konec, pa tudi njegovih možnosti za spolno življenje, čeprav se nikoli ni mogel pohvaliti s kakšnim večjim dosežkom – zgolj redek poljub in še redkejše otipavanje, vendar sedaj ni bilo ničesar že skoraj dve leti. Dan bi brez pomisleka odšel v mesto, če bi imel kakršnokoli zamisel, kaj bi počel, ko bi prispel tja, vendar ravno tako ni imel nobene ambicije, razen pogostega spolnega občevanja.

      Njegovi hormoni so ga uničevali do te mere, da so mu nekatere koze delovale zelo privlačno, kar ga je neskončno skrbelo.

      Ne prav globoko v sebi je spoznal, da se bo moral poročiti, če bo želel imeti reden odnos z žensko.

      Poroka, tudi če je njena cena imeti otroke, je začela izgledati odločno privlačno.

      Gospodična Lee, bolje znana kot Din, je bila lepa šestnajstletnica, ki je pustila šolo poleti, dve leti prej kot njen brat, kar je bilo precej normalno na tem območju. Ne, ker bi bila manj pametna, ampak ker so tako starši kot dekleta predvidevali, da je bolje, da čim prej zasnujejo svoje družine. Poleg tega je bilo lažje najti moža, če je bilo dekle mlajše od dvajset. Din je sprejela to tradicionalno ‘modrost’ brez vprašanj, kljub materinim pomislekom.

      Ona je ravno tako delala pred in po šoli celo življenje in verjetno bolj trdo kot njen brat, čeprav on tega nikoli ni mogel videti, saj so bila dekleta povsod v okolici praktično suženjska delovna sila.

      Din je kljub temu imela fantazije. Sanjarila je o romantičnih zapletih, v katerih bi jo njen ljubimec odpeljal vstran, v Bangkok, kjer bi on postal zdravnik, ona pa bi cele dneve nakupovala s prijateljicami. Njeni hormoni so jo ravno tako dajali, vendar je njihova lokalna kultura prepovedovala priznavanje le-teh, tudi samim sebi. Njen oče, brat in celo tudi mati bi jo verjetno pretepli, če bi jo ujeli, da se samo nasmehne fantu, ki ni del družine.

      Vedela je to in tudi to je sprejela brez vprašanj.

      Njen načrt je bil nemudoma začeti iskati moža, mati ji je pri tem obljubila pomagati, saj sta obe vedeli, da je to najbolje urediti čim prej, kot je mogoče, da bi preprečili kakršnokoli tveganje, da bi si družina nakopala sramoto.

      Vse v vsemu, Leeji so bili tipična družina za to območje in bili so srečni, ker so takšni. Nadaljevali so svoja življenja skladno z omejitvami lokalnih običajev in mislili so, da je tako prav in primerno, četudi sta otroka negovala svoje sanje o begu v veliko mesto. Težava je bila v tem, da jih je manko ambicij, ki je bil hribovskim ljudem privzgojen že stoletja, zadrževal, kar je bilo dobro za vlado, saj bi drugače vsi mladi ljudje zdavnaj izginili s podeželja v Bangkok in od tam v tuje države, kot sta Tajvan in Oman, kjer so plače večje in svoboda pred togim vrstniškim pritiskom mikavna.

      Vendar je veliko mladih deklet šlo v Bangkok. Nekatere izmed njih so našle spodobne službe, vendar so mnoge končale kot delavke v spolni industriji večjih mest in nekatere so od tam potovale celo dlje v tujino in celo ven iz Azije. Obstajalo je veliko grozljivih zgodb za odvračanje mladih deklet s te poti, ki so delovale podobno na Din in njeno mati.

      Gospodu Leeju je bilo všeč njegovo življenje in imel je rad svojo družino, čeprav ni bilo družbeno sprejemljivo to priznati zunaj okvirjev svojega doma in ni jih želel izgubiti zaradi nekakšne bolezni, ki se je v njemu začela kopičiti, ko je bil še zgolj fant.

      Stari gospod Lee (čeprav je vedel, da ga nekaj manj spoštljivih mladeničev v vasi kliče stari kozel Lee) je bil v mladosti idealist in prijavil se je za bojevanje za Severni Vietnam takoj, ko je končal šolanje. Živeli so tik ob meji z Laosom, tako da Severni Vietnam ni bil daleč proč, in vedel je za bombe, ki so jih Američani odvrgli tam in na Laos in želel je prispevati svoj delež, da se to ustavi.

      Pridružil se je komunističnemu gibanju in šel v Vietnam na vaje bojevanja takoj, ko so ga sprejeli. Veliko ljudi, s katerimi je vadil, je bilo prav takšnih kot on, delno Kitajcev, sitih vmešavanja tujih sil v prihodnost svojih sorojakov. Ni mogel razumeti, zakaj je Američanom, ki živijo tisoče kilometrov vstran, mar za to, kdo je na oblasti v njegovem majhnem delu sveta. Njega nikoli ni skrbelo, katerega predsednika so oni izvolili.

      Vendar mu ni bilo usojeno, da v jezi izstreli kroglo, saj ga je zadel šrapnel ameriške bombe med transportom iz kampa za usposabljanje na bojno polje že prvi dan po tem, ko je zapustil kamp za usposabljanje. Njegove rane so bile zelo boleče, vendar niso bile življenjsko ogrožajoče, so pa zadostovale da so ga invalidsko upokojili iz vojske po tem, ko si je dovolj opomogel, da je lahko zapustil bolnišnico. Največji kos ga je zadel v zgornji del leve noge, vendar se je nekaj manjših koščkov razpršilo po njegovem trebuhu, za katerega je mislil, da je zdaj izvor njegovega nelagodja. To je bil tudi izvor govoric, da je bil ustreljen.

      Domov se je vrnil močno šepajoč z zadostno odškodnino za nakup majhne kmetije, vendar ker je imel šibko nogo, je kupil kmetijo in čredo koz, jih vzgojil in prodal namesto tega. Kakšno leto po njegovi vrnitvi si je noga opomogla in poročil se je z lepim lokalnim dekletom, katerega je poznal in občudoval vse življenje. Ona je bila prav tako kmečkega porekla, ustalila sta se in se zadovoljila s srečnim, vendar skromnim življenjem.

      Gospod Lee je od takrat naprej vsak dan v tednu, razen v nedeljo, peljal svojo čredo v visokogorje na pašo in poleti bi pogosto ostajal čez noč v katerem izmed bivakov, ki jih je imel tu in tam in katere se je naučil izdelati v vojski. Teh časov se je spominjal z nostalgijo kot srečnih dni, čeprav jih takrat ne bi tako poimenoval.

      V gorah več ni bilo plenilcev, razen ljudi, saj so bili vsi tigri zdavnaj ubiti za uporabo v kitajski zdravstveni industriji. Po eni strani je vedel, da je škoda, po drugi pa ni imel nobene želje vsako noč braniti svoje koze pred plenilskimi tigri. Ko ga je pred kakšnim tednom doletela bolezen, je bil kozji pastir že skoraj trideset let, tako da je gore poznal tako dobro kot večina ljudi pozna svoj lokalni park.

      Vedel je, katerih območij se mora izogibati zaradi zemeljskih min in paketov strihnina, ki so jih Američani odvrgli v sedemdesetih, vedel je tudi, katera območja so bila očiščena, čeprav so saperji izpustili eno ali dve, ki ju je ena izmed koz našla pred mesecem. Škoda je je bilo, čeprav njeno mrtvo telo ni bilo zavrženo in je njen konec hitro nastopil, po tem ko je premik kamna sprožil mino in jo izstrelil v nebo skupaj z njeno odtrgano glavo.

      Bilo je predaleč vstran, da bi nesel njeno truplo domov, zato je gospod Lee preživel nekaj dni v gorah in se prejedal, medtem ko je njegovo družino na kmetiji na smrt skrbelo zanj.

      Gospod Lee je bil zadovoljen človek. Užival je v svojem delu in svojem življenju na prostem in že zdavnaj se je sprijaznil z dejstvom, da ne bo nikoli bogat ali šel spet v tujino. Iz tega razloga sta bila s soprogo zdaj srečna, da sta imela zgolj dva otroka. Oba je imel enako rad in želel zanju najbolje, vendar pa je bil tudi vesel, da sta končala šolanje, tako da bosta lahko delala s polnim delovnim časom na kmetiji, kjer je njegova žena pridelovala zelišča in zelenjavo ter redila tri prašiča in nekaj ducatov kokoši.

      Gospod Lee je razmišljal, koliko bi lahko razširil svojo kmetijo z dodatno pomočjo. Morda bi lahko redili še kakšen ducat kokoši, nekaj dodatnih prašičev in morebiti imeli še polje sladke koruze.

      Predramil se je iz svoje zasanjanosti, “Kaj, če je resno, Mud? Tega nisem prej omenil, vendar sem dvakrat ta teden omedlel in bil sem blizu temu še dva ali trikrat.”

      “Zakaj mi tega nisi prej povedal?”

      “No, saj veš, nisem želel, da te skrbi in nič ne bi mogla storiti glede tega, mar ne?”

      “Ne, ne osebno, vendar bi te prej spravila k tvoji tetki in te morda poskušala spraviti k zdravniku.”

      “Ah, saj me poznaš, Mud. Rekel sem, ‘Počakajmo, da vidimo, kaj ima tetka za povedati, preden porabimo ves ta denar’. Moram priznati, da se včasih

Скачать книгу