Ljubezenski domino - Andrej Titov

Скачать книгу

v njegov kabinet. Četudi je bil Valerij zelo spoštovan človek v mestu, ga ta domačnost obiskovalcev ni zmedla. Takoj je doumel, da pred njim ne stojita navadni stranki. V Rusiji si takšno obnašanje dovolijo le predstavniki glavnih organov kazenskega pregona.

      Eden od prišlekov, človek povsem neopazne zunanjosti, je pričel z enakomernim glasom:

      – Valerij Borisovič, mi potrebujemo vašo pomoč!

      – Kdo smo mi? – je previdno vprašal Valerij in skušal izvedeti, ali je pravilno uganil.

      – Država, v kateri živite in vodite posel, – se je mirno nasmehnil neopazen obiskovalec.

      – Seveda, z veseljem pomagam, koliko moram dati? – je hitro vprašal Boris.

      Mislil je, da gre zgolj za banalno nelegalno poslovno sponzorstvo.

      – Ne, ni vse tako preprosto, – se je nasmehnil drugi prišlek z ravno tako neizrazito zunanjostjo. – Vemo, da ste v ljubezenskem razmerju z lastnico centra za družinsko psihologijo. O gospe Iloni potrebujemo podatke zaupnejše narave.

      Obraz Valerija je zamrznil. Po nekaj sekundah je odprl usta, da bi lahko postavil vprašanje, vendar ga je prvi obiskovalec, ki je imel najverjetneje višji čin, ostro prekinil:

      – Na vprašanja Čemu? Zakaj? Kako? ne bomo odgovarjali. Ni potrebno, da ste z vsem seznanjeni.

      – V bistvu ne vem veliko o njenem zasebnem življenju, – je s tresočim glasom odgovoril Valerij. – Vem zgolj to, da ima zelo bolnega moža, ki se zdravi v Evropi…

      Prišleka sta se pričela tiho smejati.

      – Ja, ja, seveda je bolan, – je rekel drugi prišlek. – Izredno redko bolezen ima, rogovi mu rastejo iz glave!

      Gospoda iz ‘državnih institucij’ sta se nato hitro zresnila.

      – Gospa Ilona vas je nesramno zavedla. Njen mož je čisto zdrav, ravno tako tudi njena sinova, ki se izobražujeta v Evropi. Seveda vam za otroka ni povedala?

      Valerij je gledal v tla in žalostno zmajal z glavo. Počutil se je kot triletni otrok, ki mu je po nesreči na tla padel novoletni okrasek in sedaj obupano gleda njegove lesketajoče črepinje.

      – Kakor koli, pomagali vam bomo, da se znebite te prevarantke, – je prijazno spregovoril prvi prišlek. – Z gospo psihologinjo se morata dobiti v hotelu. Obnašajte se kot na običajnem zmenku. Ime hotela vam bomo še sporočili. Razumete?

      Valerij je komaj opazno pokimal. Ogaben sram mu ni dovolil, da bi pogled odvrnil od tal.

      – Nalogo vzemite kot dobro delo za Domovino, razumete? – sta ga nagovarjala obiskovalca. – In tukaj se podpišite!

      Valerij je podpisal, ne da bi kaj prebral. Kdo pa lahko zavrne pooblastila, ki mu jih naloži Domovina? Ko je dvignil glavo, v pisarni ni bilo več nikogar. Popolnoma zmeden je iz omare vzel steklenico konjaka in si nalil poln kozarec.

      “Torej sem se zapisal v zgodovino! – je zmajeval z glavo in premleval. – S to goljufico moram prekiniti. Nekaj pri njej ni v redu, če se zanjo zanimajo takšni ljudje!”

      Pričel si je žvižgati staro sovjetsko pesem “Naša služba je nevarna in težka!”, pa se mu je melodija zazdela zelo žalostna. Ni bil navdušen nad idejo, da se bo moral ljubiti, medtem ko ga bodo opazovale nevidne oči. Četudi gre za plemenit cilj!

      Če dva dni so ga poklicali in mu povedali, naj Ilono povabi v hotel Ambasador. Valerij je kot običajno pojedel viagro in skorajda povsem mehansko izpolnil nalogo, pri tem pa se je tolažil z mislijo, da se na takšen način maščuje prevarantki. Po tem dogodku Ilone ni več poklical. Rezerviral je izlet na rajske otoke zase, za ženo ter sinčka in v troje so odleteli na drugo stran zemeljske oble, daleč stran od goljufive psihologinje in tajnih služb.

      Ilona ni nameravala nadaljevati razmerja. Tudi njo sta v centru obiskala dva moška neopazne zunanjosti in v nevpadljivih uniformah. S seboj sta prinesla prenosnik in ji pokazala delček sočnega posnetka, v katerem je Ilona z grozo in vsa osramočena prepoznala sebe. Posnetek je bil zelo dobro zmontiran, Valerijev obraz je bil skrit, zato pa je bila njegova partnerka vidna v vsej svoji lepoti.

      Počutila se je, kot da so jo golo postavili na trg. Z roko si je pokrila oči, prsti so se ji tresli, kar sta opazila tudi prišleka. Eden ji je hitro nalil vodo iz vrča na mizi in ji ponudil kozarec. Dvignila je pogled, računalnik je bil izključen in groza je izginila.

      – Mislim, da vam ni treba razlagati, kakšne bodo posledice, če to zanimivo predstavo vidijo vaše stranke, prijatelji ali sorodniki? – je kulturno vprašal eden izmed obiskovalcev.

      – Koliko moram plačati? – je spregovorila z odrevenelim glasom.

      – O, res ne veliko. Potrebujemo samo zaupne informacije o nekaterih vaših pacientih.

      Ilona je hitro izdihnila in nato tiho nadaljevala o svojih skrivnih dosjejih in video sistemu ter pokazala vsebino map na osebnem računalniku. Pred očmi sodelavcev vsemogočne državne službe so se prikazali skeni medicinske dokumentacije, nespodobne fotografije, video posnetki z odkritimi pogovori… Ko sta birokrata videla ta ocean podatkov, sta navdušeno zaploskala.

      Obisk se je končal tako, da je tudi Ilona podpisala dokument o prostovoljnem sodelovanju z organi. Treba pa je poudariti, da niso bili zelo nadležni in so psihologinjo redko klicali. Običajno so jo poklicali zvečer s skrivnostne številke 222 in miren moški glas je dejal:

      – Dober večer, Ilona Sergejevna! Jutri bi prišel do vas zaradi nujnega posveta…

      Počasi se je Ilona pomirila in celo pričela razmišljati o novi romanci. Med pacienti ji je bil všeč zelo prijeten moški, ki je bil podoben Bradu Pittu. Njegova zgodba je bila celo zanimivejša od Valerijeve. Rad se je preoblačil v oblačila pokojne žene … “Z njim bo treba delati vsaj leto dni!” – je z nasmehom na obrazu ugotavljala Ilona.

      Ni se smela pritoževati, imela je dovolj psiholoških problemov, ki so jo kratkočasili. V njen center so neprestano vstopali moški in ženske, zvezde šovbiznisa in športa, znani politiki in poslovneži. In delo z njimi sedaj ni predstavljalo le vira dohodkov, ampak nalogo v imenu države.

      Na pečini

      Življenje v tisočih različnih odtenkih obstaja le v filmu. Pri običajnih ljudeh so delovni dnevi odeti v sivo barvo, ki prinaša mir in je na videz prijetna, vendar tudi precej dolgočasna. Redko se zgodi, da se v enolični sivini pojavijo svetli utrinki sreče ter črne črte žalosti in gorja. Če človeku uspe pogosto preskakovati iz črne v belo, potem občuti popolnost življenja, se prepušča avanturam, neumnostim in se močno bori za uspeh. Takšna je usoda pustolovca, vojaka ali umetnika in ni enostavna, velikokrat je celo nevarna, zagotovo pa povzroča zavist pri vseh, ki morajo prenašati sivo življenje.

      Povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe. V takšni situaciji se je znašel Leo na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in, kar je še pomembnejše, vse svoje upe in duševno moč. Že kot dvanajstletni fantič je sanjal, da bo imel kavarno, v kateri bo stregel tudi hrano, ne ravno veliko, vendar pa izredno prijetno in z najboljšo kavo v mestu.

      Tudi ko še ni imel niti centa v denarnici, je že vedel, kakšna bo. Stene bodo zidane iz sivkasto bež opeke. Pleteni stoli, mizice s karirastimi prti. Fotografije starinskih avtomobilov v temnih okvirjih. In italijanska kuhinja! Leo je namreč menil, da je italijanska hrana primerna za vse situacije, kot odmor za kosilo ali malico, za romantična srečanja, za hiter prigrizek ali prijetna druženja s starimi prijatelji.

      Mladeničevi starši niso bili premožni in mu niso mogli denarno pomagati

Скачать книгу