LITMIR.BIZ

      Ko je Boris zjutraj okoli šestih vstal, se je tako kot vsak dan odločil za jutranji tek ob obali. Zanj je ta ritual nedavno postal obvezen del dneva. Med uživanjem v sapici, ki je prihajala s strani morja, je tekel po znanih mu majhnih ulicah, mimo urejenih hiš, fig in nasadov jabolk, majhnega letovišča na obali Slovenije, ki jo je takoj vzljubil.

      Rad se je ustavljal med tekom in gledal v daljavo. Čudovito je bilo opazovati, kako vzhaja sonce, kako prvi žarki prodrejo skozi sivo-modre oblake, ki so podobni «ovčkam» na morju in kot one tekmujejo drug z drugim, tekajo čez nabrežje in se razširjajo po vsej obali.

      – Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, – je Boris zaslišal tihe besede.

      Trznil je in pogledal naokoli, vendar ni bilo nikogar.

      «Verjetno se mi je le zazdelo,» je pomislil in se nasmehnil svojim halucinacijam.

      – Ni se ti samo zazdelo, – je isti glas zazvenel znova, – poglej še enkrat navzdol!

      Nenadoma je postal ves prepoten in zraven sebe je zagledal rumeno labradorko, ki je z ostrim pogledom zrla vanj.

      – A si ti tista, ki bi se rada pogovarjala? – še vedno ni mogel verjeti v to, kar se je dogajalo.

      «Jaz, Boris, odrasla zdrava in razumna oseba – in nenadoma se resno pogovarjam s psom. Kdo bo temu lahko verjel? Kako lahko še sam sebe prepričam, da se to resnično dogaja? A ni to čudno, da se spuščam v dialog z živaljo, medtem ko stojim na plaži?»

      – To sem jaz, – je dobil nazaj odgovor. – Kaj sem se tako spremenila? Ti pa, gospodar, se nisi nič spremenil, takoj sem te prepoznala, – je veselo nadaljevala psica.

      Temu je bilo seveda težko, skoraj nemogoče verjeti, toda to je bila Almeka, njegova zlata labradorka, ki jo je pred desetimi leti s solzami v očeh vrnil rejcem. Srce je bilo tedaj strto še dolgo časa.

      – Almeka, Bog moj, si to res ti? Tukaj, ob morju, tisoče kilometrov stran od tiste hiše, in povrhu še govoriš? – Boris je bil presenečen, njegov glas se je tresel. – Ali sem zblaznel?

      – Ne, vse je v redu s teboj, sem bila zelo presenečena, ko sem te včeraj videla na jutranjem teku. Cel dan sem razmišljala, ali naj pristopim k tebi in se pogovorim s teboj, nato pa sem se posvetovala s svojimi tovariši ter dobila dovoljenje za sestanek in kratek pogovor. Sam razumeš, da situacija ni standardna, ampak iskreno povedano te pogrešam, gospodar, – in psica je hitro pomigala z repom.

      – Seveda ti moram še vse pojasniti, – je nadaljevala Almeka, – ali se spomniš tiste grozne nesreče, ki se nama je zgodila? Tisto poletno soboto zvečer, ko se je družba pijanih mladih odločila, da se obrnejo na prepovedanem mestu in si se s polno hitrostjo zaletel v njih.

      Zelo dobro se je spominjal tega večera. V svoji glavi je večkrat predvajal to nesrečo in vedno prišel do zaključka, da je ni mogel preprečiti. Samo njegova reakcija in srečno naključje sta botrovala temu, da ni bilo človeških žrtev. Almeka je sedela na zadnjem sedežu in sploh ni bila poškodovana. Boris pa je bil zelo poškodovan, dolgo časa se je zdravil, minili so meseci, preden so se začeli celiti številni zlomi vratnih vretenc in ključnice.

      – Torej, v trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, – Almeka je pokimala z glavo in pokazala navzgor, – me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

      Prisedla je in nadaljevala:

      – Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem, vendar si me sam vrnil rejnikom, ker ves polomljen nisi mogel poskrbeti za mene.

      Boris je pozorno poslušal, pri tem pa se je spominjal tega strašnega dne.

      – Tako zdaj delam kot pasji angel in odkrito rečeno, me nihče ne vidi, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna, – je Almeka še naprej presenečala s svojim razodetjem.

      – Za vzorno obnašanje in dobre kazalnike uspešnosti sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, – pes je zazehal in nadaljeval svojo lagodno zgodbo. – Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? Tudi pri živalih so nujno prisotni. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, hrčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi! Da, in še mačkam, naj jih… vzame … – je dodala Almeka. – Tukaj so povsod, tako so predrzne! Dela imam veliko, lokalnim pasjim angelom se nikamor ne mudi, vse delajo zelo počasi!

      Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil.

      – Dolgujem ti svoje življenje, – je tiho rekel, kot da bi se želel še enkrat prepričati.

      – To je neumnost, mi, vsa živeča bitja, dolgujemo le Njemu, – Almeka je znova povdzignila nos navzgor.

      – To pomeni, da je zate še obstajal načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, naključja so povezane verige neke nebesne zakonitosti, ki nas žive vodi vse življenje po zelo vijugasti poti do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj cilj, svoj namen. In navidezna kaotična ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ni treba poskušati razumeti in rešiti ta zviti načrt življenja. Ne moremo vedeti, niti ne moremo uganiti, kakšen je ta cilj ali, kot je včasih rečeno, poslanstvo, v čem se izraža, mi lahko poskusimo le živeti in živeti v ljubezni. Čutiti ljubezen v naših, tudi vsakodnevnih opravilih, medtem ko z vsem telesom in dušo čutiš pravilnost tega, kar se dogaja. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil! – je pričela filozofirati labradorka.

      Almeka je obrnila glavo, kot da bi nekoga poslušala, nato pa se je obrnila nazaj k njemu:

      – No,

Скачать книгу